Vrednotenje dela in delovnih mest (Gregor Lapuh)

Objavljeno v kategoriji: Kadrovsko delo

Vrednotenje dela pomeni ugotovitev dejanske vrednosti dela, z namenom določiti in oblikovati plačo. To je mogoče na podlagi opisov in specifikacije vseh aktivnosti, ki smo jo izvedli v analizi dela ali na osnovi ocene pristojnega. Vrednotenje dela pomeni zajemanje in ugotavljanje merljivih razlik zahtevnosti pri delu. Osnova so različne delovne zahteve posameznega delovnega mesta oziroma nalog. To pomeni, da vrednotenje dela postavlja odnose med težavnostnimi stopnjami in relativno višino plačila (Bullinger 1996, str. 228).
»Zahtevnost« opravil ugotavljamo z uporabo primerne metode. Ker je vrednotenje zahtevnosti opravil usmerjeno na delo in ne na delavca in ker je proces vrednotenja dovolj sistematičen, je lahko ustrezno sredstvo za pojasnjevanje ter utemeljevanje sestave plače, saj je praviloma bolj objektivno in bolj »odprto« kot druge metode določanja (osnovne) plače. Poudarek je na delu in ne na izvajalcu dela, kar je osnovno načelo vrednotenja zahtevnosti opravil« (Uhan 2000, str. 223).

Najbolj znana je t. i. ženevska shema, ki je podlaga za marsikatero vrednotenje in so jo razvili leta 1950 v času konference v Ženevi. Ženevska shema obravnava dva vidika: telesne zahteve in psihične zahteve ter izhaja iz štirih vrst zahtev, ki so:\ - znanje,\ - obremenitve,\ - odgovornost in\ - delovni pogoji (povzeto po Bullingerju, 1995 str. 229)

V praksi obstaja večje število procesov vrednotenja dela, ki se med seboj bolj ali manj razlikujejo. Metode vrednotenja pa lahko glede na višino zahtev razlikujemo po dveh merilih (povzeto po Bullingerju, 1995 str. 232–233):\ - skozi kvalitativne analize vrednotenega dela, poznamo jih kot globalne ali zbirne in\ - skozi kvantitativne analize (uporaba ordinalne ali intervalne lestvice), ki jih poznamo kot analitične metode.

Metodologiji se med seboj razlikujeta v tem, da pri zbirnih metodah del ne primerjamo po vnaprej določenih kriterijih, temveč na podlagi globalnih občutkov o razlikah med njimi. Pri analitičnih metodah pa prav nasprotno, primerjava poteka po vnaprej določenih kriterijih in lestvicah.

Več o tej temi si lahko preberete v priročniku Opisi delovnih mest in akt o sistemizaciji, kjer na zgoščenki med drugim najdete tudi vzorec pravilnika o horizontalnem napredovanju, vzorec ocenjevanja DU – proizvodni delavec in opis delovnega mesta analitik v kontrolingu + vrednotenje.