Sodna praksa (odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove)

Objavljeno v kategoriji: Kadrovsko delo

SODNA PRAKSA V ZVEZI Z ODPOVEDJO POGODBE S PONUDBO NOVE POGODBE O ZAPOSLITVI PRI DRUGEM DELODAJALCU  V ZADEVI OPR. ŠT. PDP 206/2009 je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tožnica ponudbe ni sprejela, ker je menila, da je odpoved nezakonita, ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu pa neustrezna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za vrnitev nazaj na delo s priznanjem vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. Sodišče je ugotovilo tudi, da ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu ni bila ustrezna – zaradi oddaljenosti, ki bi terjala več kot triurno vožnjo na delo in z dela dnevno in zaradi tega, ker v ponujeni pogodbi o zaposlitvi ni bilo zaveze novega delodajalca o upoštevanju delovne dobe pri obeh delodajalcih glede minimalnega odpovednega roka in odpravnine ter je ugodilo podrednemu zahtevku za plačilo odpravnine.

Višje delovno in socialno sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem izpostavilo: »Res je, kar navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, namreč da obstaja bistvena razlika med posledicami, ki nastopijo, če delavec odkloni zaposlitev pri istem delodajalcu ali če odkloni zaposlitev pri drugem delodajalcu … V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR delavec nima pravice do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Gre za določbo, ki se nanaša na ponudbo ustrezne zaposlitve pri istem delodajalcu, torej delodajalcu, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi… Pravice do odpravnine nima tudi v primeru, ki ga izrecno določa 90. a člen ZDR, to pa je v primeru, če delavec sprejme ponujeno ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas in če drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo pri obeh delodajalcih.

Tožnici je bila ponujena zaposlitev pri drugem in ne pri istem delodajalcu in ker ponudbe ni sprejela, je vprašanje ustreznosti ponujene zaposlitve brezpredmetno. Glede na zakonsko ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je namreč delavec, ki mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, upravičen brez posledic odkloniti ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ne glede na to, ali gre za ustrezno ali neustrezno zaposlitev. Z odklonitvijo zaposlitve pri drugem delodajalcu ne izgubi pravice do odpravnine, saj izgubi te pravice ZDR veže le na odklonitev ustrezne zaposlitve pri istem delodajalcu. Tožnica je zaposlitev pri drugem delodajalcu odklonila, pri toženi stranki pa ji je delovno razmerje iz poslovnega razloga prenehalo, zato je upravičena do odpravnine, ki ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje.«

V zadevi opr. št. Pdp 24/2013 je tožena stranka tožniku poleg odpovedi iz poslovnega razloga vročila še obvestilo, da se je s podjetjem A, d.o.o., dogovorila, da tožnika zaposlijo z določenim datumom, pri čemer pa do takšne zaposlitve nato ni prišlo in je vse ostalo v fazi dogovarjanja. Sodišče prve stopnje je najprej razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti nastale pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem izpostavilo: »Zakon o delovnih razmerjih v 90. a členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Gre za situacijo, ko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, nato pa delavcu v času odpovednega roka delodajalec ali Zavod za zaposlovanje ponudi novo ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR … Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR pod nadaljnjim pogojem, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Iz določbe 90. a člena ZDR torej izhaja, da mora delavec prejeti novo pogodbo o zaposlitvi, kar je bistven predpogoj za nadaljnje odločanje v okviru instituta ponudba nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Iz pogodbe je namreč razvidno, ali gre za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR, ter ali se je drugi delodajalec zavezal, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih.«

Sodišče še doda: »Ob ugotovitvi, da je dogovarjanje tožene stranke z družbo A d.o.o. o zaposlitvi tožnika ostalo le v fazi dogovorov, tožniku pa pogodba o zaposlitvi do konca odpovednega roka ni bila ponujena, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo zahtevane odpravnine. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.«

V zadevi opr. št. Pdp 1347/2014 je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino za devet let delovne dobe z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka. V tej zadevi je tožena stranka ves čas postopka uveljavljala, da tožnik ni upravičen do odpravnine, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odklonitve zaposlitve pri drugem delodajalcu in ker mu pred tem pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (ampak je tožena stranka tožniku le izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker tožnik ni sprejel nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas).

Višje delovno in socialno sodišče v zvezi s tem izpostavlja: »V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je odpravnino delavcu dolžan izplačati delodajalec, ki pogodbo o zaposlitvi odpove iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Res je, da v tem sporu nobena od strank ni predložila odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa je celotno postopanje tožene stranke takšno, da ga je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je namreč tožniku najprej vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz obvestila z dne 19. 4. 2012 razvidno, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po delu tožnika, s čimer je bila podana pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je nato tožniku 24. 4. 2012 ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu … in nato tožnikovo odklonitev ponujene zaposlitve sankcionirala s sklepom po katerem je tožniku s 25. 5. 2012 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ker ni sprejel nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako dejansko izvedla celoten postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu, pri čemer delavcu ni vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročila pa mu je ponudbo nove pogodbe, ta ponudbo ja bila vezana na predhodno ugotovitev o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, odklonitev ponujene pogodbe pa je za tožnika imela enake posledice kot jih ima odklonitev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, tj. prenehanje delovnega razmerja. Da je v konkretnem primeru v resnici šlo za uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožniku v primeru odklonitve te ponudbe ugasne pravica do odpravnine in da nima pravice do denarnega nadomestila po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.«

Sodišče nadaljuje: »Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnik moral izpodbijati prenehanje pogodbe o zaposlitvi, če bi hotel uspeti z zahtevkom za plačilo odpravnine. Pravna podlaga za plačilo odpravnine niso morebitne nepravilnosti delodajalca pri prodaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč dejstvo, da je bila odpoved podana iz poslovnih razlogov in da se tožena stranka te obveznosti ni razbremenila s tem, ko je tožniku ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu. Bilo bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki velja tudi v odnosih med delodajalci in delavci, če bi tožniku pravico do odpravnine odrekli zgolj na podlagi dejstva, da ni mogel predložiti formalne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, čeprav je tožena stranka dejansko izvedla vsa ostala dejanja, ki so potrebna za takšno odpoved.«

In še: »Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni razbremenila obveznosti plačila odpravnine tožniku, čeprav tožnik ponudbe ni sprejel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni možno enačiti instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR in instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90. a členu ZDR. V konkretnem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. V takšnem primeru pa delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR le v primeru, če delavec takšno ponudbo sprejme in če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V primeru, ko delavec sklenite take pogodbe odkloni, pa je kljub temu upravičen do odpravnine… Zmotno je pritožbeno stališče, da iz 90. a člena ZDR izhaja, da delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine, če delavec v času odpovednega roka ne sprejme ponujene nove ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu. Kakor je že razloženo zgoraj je ravno obratno.«